header image

Rešitev

Objavil: Jan Kralj | 25.01.2012 | 1 Komentar |

Sodniki, 21, 8-12:

Dalje so rekli: »Ali je eden od Izraelovih rodov, ki ni prišel pred GOSPODA v Micpo?« In glej, iz Jabéš Gileáda ni prišel nihče na zbor v tabor.  Pregledali so ljudstvo in glej, nikogar izmed prebivalcev Jabéš Gileáda ni bilo tam. Tedaj je občina odposlala tja dvanajst tisoč najmočnejših mož. Tem so naročili in rekli: »Pojdite in pokončajte z ostrim mečem prebivalce Jabéš Gileáda, tudi žene in otroke!  To in to jim storite: Nad vsakim moškim in vsako žensko, ki je spoznala moško posteljo, izvršite zakletev!«  Med prebivalci Jabéš Gileáda pa so našli štiristo deklet, ki so bile device in še niso spoznale moža v moški postelji. Te so pripeljali v tabor v Šilo, ki je v kánaanski deželi.

Rod Benjaminovcev je bil ob koncu prejšnjega zapisa skoraj uničen. Tragedija, ki ga je zadela zaradi manjše nerodnosti, s katero so se lotili sprejema nekega Levita (posilili in ubili so njegovo spremljevalko), je namreč od celotnega rodu pustila pri življenju le nekaj sto moških, katerim Izraelci niso želeli dati hčera.

Ostali rodovi, ki so bili s tem neposredno odgovorni za izginotje Benjaminovcev, so zato čutili nepopisno žalost in so izginotje na vsak način želeli preprečiti. Seveda bi ga najlažje preprečili tako, da bi preprosto svojim hčeram dovolili poroko s preživelimi iz nesrečnega rodu, a to bi bilo vse preveč preprosto, logično in pošteno, predvsem pa premalo krvavo. Ne, v slogu svoje zgodovine so Izraelci morali najti rešitev, ki vključuje tudi prelivanje krvi, in z Božjim navdihom jim je rešitev tudi uspelo najti. Odkrili so namreč, da eden od njihovih rodov, tisti iz Jadeš Gileada, ni odšel v vojno proti grešnim Benjaminovcem, kar je, verjetno ste že uganili, hud zločin. V dobro utečeni tradiciji kolektivne krivde so bili za neudeleženost nekaterih vojakov v povsem nesmiselni vojni krivi ne le vojaki, vendar tudi njihove žene in otroci. Vsi otroci so bili tako grozljivo zaznamovani z gnusnim zločinom njihovih očetov, dezerterstvom (pacifizmom?), da si niso zaslužili drugega kot smrt pod ostrim mečem. Edine, ki so uspele preživeti grehe svojih očetov, so bile device grešnega rodu. Ni potreben kak temeljit premislek, da ugotovimo, kakšna usoda je čakala njih, sploh če se spomnimo, da je zaradi vojne ostalo brez žena nekaj sto Benjaminovcev.

14:

V tistem času so se Benjaminovci vrnili in dali so jim žene, ki so jih pustili pri življenju izmed žená iz Jabéš Gileáda.

Svetopisemsko besedilo je vzeto iz Slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma (SSP). Copyright 1996,1997 Društvo Svetopisemska družba Slovenije, z dovoljenjem. Vse pravice pridržane.

Naj torej obnovim: nekateri Benjaminovci so posilili in umorili spremljevalko Levita, ki je truplo razrezal na 12 kosov. Izraelci, zgroženi nad zločinom, so z božjo pomočjo (in petkratno vojaško premočjo) komajda ugnali Benjaminovce, požgali njihovo mesto in pobili njihove ženske ter otroke, pa tudi večino moških. V sveti jezi nad njimi so zaprisegli, da se njihove hčere z Benjaminovci ne smejo poročati, kar so v trenutku obžalovali. Da kljub temu rod Benjaminovcev ne bi izumrl, so zato iztrebili nek drug rod, katerga device so dali Benjaminovcem.

Če bi namesto tega preprosto preklicali svojo v jezi izrečeno prisego ter porokam med Izraelkami in Benjaminovcem dali zeleno luč, bi izginotje rodu prav tako preprečili, le da bi jim to uspelo ne da bi iztrebili enega od preostalih rodov. Za razliko od izvedenega načrta bi torej s to varianto dejansko obdržali enako število rodov kot pred celotno zmedo, saj, če me matematika ne izdaja, iztrebljenje enega rodu, da rešiš drugega, vseeno pomeni, da ti je zmanjkal en rod.

Obstaja pa vsaj en razlog, da celotno zgodbo vidim kot dokaz boga. Če so Izraelci res imeli tako vrhunske razumske sposobnosti, kot so jih izkazali v incidentu z Benjaminovci, je dejstvo, da so kot ljudstvo preživeli ne le to, ampak še vse nadaljne krize prihajajočih 3000 let, nič manj kot prvovrsten čudež.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: O Bibliji

Tragedija

Objavil: Jan Kralj | 7.12.2011 | 2 Komentarjev |

Sodniki, 21, 1:

Izraelci so v Micpi prisegli in rekli: »Nobeden izmed nas ne bo dal svoje hčere Benjaminovcu za ženo.«

Rod Benjaminovcev je opustošen. Ker so nekateri moški tega rodu posilili priležnico neimenovanega Levita, ki je zaradi ravnanja umrla, so izraelski rodovi v maščevalnem vojnem pohodu iztrebili vse (našteto po pomembnosti) otroke, živino in ženske v njihovem mestu, preživelo je le nekaj moških, ki so se zatekli v puščavo. Še več, da bo rod res zagotovo izkoreninjen, so se Izraelci, kot vidite, odločili za skrajen ukrep in nobenemu od preživelih zločincev ne pustili vzeti njihove hčere za ženo.

Odnos Izraelcev (in s tem Biblije) do žensk se je že vse prepogosto izkazal za sramotnega, zato verjetno brez potrebe še enkrat poudarjam grozovito nepravičnost dosedanjih dogodkov. Vsakemu normalnemu človeku mora delovati skrajno nemoralno dejstvo, da so za zločin moških plačale prav vse ženske, medtem ko so nekateri moški dejansko preživeli, edina kazen zanje pa bo njihova nezmožnost imeti prave, Izraelske, otroke. A kot da bi Biblija tekmovala sama s sabo, ji za vsako kruto žalitev polovice zemeljskega prebivalstva uspe najti še hujšo. Tako je odziv Izraelcev na iztrebljenje Benjaminovcev vse prej kot pričakovan.

3:

Rekli so: »Zakaj, o GOSPOD, Izraelov Bog, se je zgodilo v Izraelu to, da danes manjka iz Izraela en rod?«

Svetopisemsko besedilo je vzeto iz Slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma (SSP). Copyright 1996,1997 Društvo Svetopisemska družba Slovenije, z dovoljenjem. Vse pravice pridržane.

Izraelci, zadovoljni s klanjem, ki so ga izvedli nad nedolžnim delom populacije rodu, so takoj po zmagi pričeli objokovati strahovito nesrečo, ki je doletela moški, zločinski del Benjaminovcev, objokovati strahovito nesrečo, ki so jo le nekaj trenutkov prej nad Benjaminovce priklicali prav oni. Obnovimo: resnično grozna stvar ni brutalno posilstvo in umor nedolžne ženske, ne njen razrez na ducat kosov, ne pokol celotnega mesta, niti ni grozno to, da so se pokolu izmuznili ravno zločinci, ki so vso zgodbo začeli. Ne, grozno je to, da se ti zločinci ne bodo mogli več poročati z Izraelskimi ženskami. Le ena razlaga moralnosti nam ta dogodek resnično lahko prikaže kot pravo nesrečo. Zavedati se moramo, da ženske v zgodbi (posiljena priležnica in poklane ženske) niso ljudje v istem smislu besede kot so ljudje Izraelci. Po obsegu pravic so veliko bližje živini in ostali lastnini njihovih mož.

V tej luči se grozna nesreča Izraelcev končno obelodani. Zločin, ki so ga zagrešili, namreč upade v svojem pomenu, saj v resnici niso krivi umora, ampak samo oškodovanja Levita, saj so trajno poškodovali njegovo lastnino. Kazen za to tako ni bila njihova smrt, ampak samo dokaj drastično odvzetje njihove lastnine, to je njihovih domovanj, njihove drobnice in njihovih žensk. Tako so Benjaminovci že plačali pravično kazen za njihov prekršek, in to, da bodo ob tem morali plačati še z izginotjem svojega rodu, je korak preko moralno dopustnega kaznovanja.

Našli smo torej luč, v kateri celotna zgodba (katere konec sledi prihodnji teden) končno dobi smisel, vendar smo za osmišljenje plačali grozljivo moralno ceno. Biblija je tako bodisi notranje nesmiselna bodisi je smiselna  in zagovarja stališče, da ženska v gospodinjstvu igra vlogo lastnine, torej je moralno globoko zaostala in v modernem svetu nerelevantna Božja beseda.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: O Bibliji

Kazen

Objavil: Jan Kralj | 18.11.2011 | 4 Komentarjev |

Naj vas spomnim na dogajanje prejšnjega tedna. Neimenovan Levit je, ko ga je med prenočevanjem napadla podivjana množica Benjaminevcev, v žrtev ponudil svojo priležnico, nato pa jo, ko je zaradi brutalnega posilstva umrla, razrezal in poslal vsem izraelskim rodovom.

Sodniki, 20, 10:

»(…) Iz vseh Izraelovih rodov bomo vzeli deset mož od sto, sto od tisoč in tisoč od deset tisoč, da preskrbijo živeža za ljudstvo, da storijo, ko pridejo v Gíbeo v Benjaminu, kakor zaslužijo za vso grdobijo, ki je bila storjena v Izraelu.«

Odgovor Izraelcev na gnusni zločin (posilstvo, ne razsekanje, da ne bo pomote) je bil pričakovano silovit, saj so se odločili nad Benjaminovce iti kar s celotno vojaško močjo. Sem rekel celotno? No, z desetino vse svoje vojaške moči, kar bi moralo vsekakor zadoščati. Da vam prihranim mučne detajle, naj povem le, da so Izraelci korakali proti Benjaminovcem s kar štiristo tisoč oboroženimi vojščaki, medtem ko je Benjaminovce zastopalo šestindvajset tisoč vojakov. Če upoštevamo še, da je bil na izraelski strani vsemogočni Bog, bi to morala biti nadvse kratka bitka, mar ne? Če tako mislite, niste edini, saj sem tudi sam zabredel v to zmoto. Nesposobna (drugega pridevnika žal ne najdem) štiritisočglava vojska je namreč svojega dvajsetkrat manjšega sovraga napadala kar dva dni in izgubila desetino svoje sile, preden je tretji dan bog le posegel v bitko in poskrbel, da so bili Benjaminovci poraženi. Dejstvo, da bog svoje vojske, ki se bori v njegovem imenu, ne zna spraviti do bitke brez grozljivih žrtev, mu tu vsekakor ne gre v ponos. Je bilo mogoče štirideset tisoč Izraelcev, ki so umrli, pokvarjenih? Je bil Bog ravno takrat zaposlen nekje drugje? Ob pomanjkanju druge ideje na tem mestu razlaga, da je bilo barbarsko izraelsko ljudstvo pač nevešče kakršnegakoli organiziranega bojevanja (v svojih pohodih so namreč prej vadili svoje posiljevalske kot pa vojaške sposobnosti) in da je njihov »napad« prej zgledal kot neorganiziran juriš, pri katerem vsemogočni ni imel nič, deluje jako prepričljivo, mar ne?

Kaj se je z Benjaminovci zgodilo po bitki, pa najbrž ni potrebno razlagati. Ker je povsem jasno, da med njimi ni bilo niti ene nedolžne duše, da so si vsi zaslužili najgršo smrt in uničenje, vas naslednji odlomek, o tem sem prepričan, ne bo prav nič presenetil.

20, 48:

Nato so se Izraelci vrnili k Benjaminovim sinovom in pobili z ostrim mečem v mestih ljudi, živino in vse, kar koli se je našlo. Vsako mesto pa, na katero so naleteli, so požgali z ognjem.

Svetopisemsko besedilo je vzeto iz Slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma (SSP). Copyright 1996,1997 Društvo Svetopisemska družba Slovenije, z dovoljenjem. Vse pravice pridržane.

Res, niti eno živo bitje v benjaminskih mestih ni bilo vredno odpuščanja. Niti ena koza, ena krava, ena ženska ali otrok, prav noben si ni zaslužil življenja. Le kako bi si ga, saj so vendar nekateri izmed njih, moški seveda, gnusno grešili.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: O Bibliji

Zločin

Objavil: Jan Kralj | 4.11.2011 | 1 Komentar |

Sodniki, 19, 22-24:

Ko so tako razveseljevali svoje srce, glej, so možje iz mesta, ničvredneži, obkolili hišo. Tolkli so po vratih in rekli staremu možu, hišnemu gospodarju: »Pripelji ven moža, ki je prišel v tvojo hišo, da ga spoznamo!« Hišni gospodar je tedaj stopil k njim in jim rekel: »Ne, bratje moji, ne počenjajte hudega, prosim! Če je ta mož prišel v mojo hišo, ne morete storiti take grdobije! Glejte, tukaj sta moja hči, devica, in njegova priležnica; ti naj vam pripeljem ven; posilite ju in jima storite, kar bo dobro v vaših očeh. Temu možu pa ne storite grde reči!«

Se še spominjate zgode o Sodomi in Gomori, o dobrem in bogaboječem Lotu, ki je svoje vrline pokazal, ko je podivjani množici v posilstvo ponudil svoje hčerke? Junak v zgornjem odlomku se po njem očitno zgleduje, vendar Lotovo »junaštvo« hkrati priganja do novih skrajnosti.

Zgodba o dogodkih pred opisanim v odlomku je preprosta. K hišnemu gospodarju, ki je živel v Gibei na ozemlju Benjamincev (ta podatek si le zapomnite), je tisto noč gostil levita. Levit je bil na poti, ker je v okolico Jeruzalema zbežala njegova nezvesta priležnica, on pa jo je šel iskat. Kot v Sodomi (mogoče pa Gomori) je nato hišo obkolila krvoločna (ali pa samo spolno nenasitna) množica, ki jo je hišni gospodar poskušal pomiriti. Kako, se sprašujete, je v tem hujši od Lota? Res je, oba sta množici v zameno za eno moško življenje ponudila dve ženski (v Bibliji se ta menjava večkrat omenja kot precej poštena), a hišni gospodar naše zgodbe je zame večji junak že zato, ker je ponudil priležnico svojega gosta, torej svojo gostjo! Pravzaprav je množico pozval, naj ne posili njegovega gosta, ampak rajši njegovo gostjo. No, dilemo je v vsakem primeru razrešil kar gostujoči levit, ki je množici požrtvovalno ponudil kar…

Možje pa ga niso hoteli poslušati. Tedaj je mož prijel svojo priležnico in jim jo pripeljal ven. Spoznali so jo in se pečali z njo vso noč tja do jutra. Odpustili so jo, ko je vstajala jutranja zarja.

Ste res mislili, da je ponudil sebe? Seveda ne! Ponudil je samo svojo priležnico, torej svojo lastnino, kar je bila, če prav razumem, moralno pravilna poteza (priznam, da sem zaradi hude stopnje moralne sprevrženosti vseh udeležencev zgodbe malce zmeden). Če se vam dosedanji del zgodbe zdi ogaben, potem vam toplo odsvetujem nadaljne branje, saj sledeči dogodki prav nobenemu narodu ne morejo biti v kakšen hud ponos.

28-29:

Rekel ji je: »Vstani! Pojdimo!« Pa ni bilo odgovora. Posadil jo je na osla, vstal in šel v svoj kraj. Ko je prišel v svojo hišo, je vzel nož, prijel svojo priležnico in jo razrezal, ud za udom, na dvanajst kosov, in jo razposlal po vsem Izraelovem ozemlju.

Svetopisemsko besedilo je vzeto iz Slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma (SSP). Copyright 1996,1997 Društvo Svetopisemska družba Slovenije, z dovoljenjem. Vse pravice pridržane.

Da, prav ste prebrali. Levit, »lastnik« nesrečne priležnice v zgodbi, je od nje najprej zahteval, da vstane, ko pa ji to (predpostavljam da zaradi blažje oblike bolezni rigor mortis) ni uspelo, jo je vrgel na osla in odpeljal domov. Morbidnost tega dejanja pa povsem zbledi, ko pride na vrsto naslednji odstavek. Človek je svojo priležnico RAZREZAL na dvanajst kosov in jih razposlal, v znak ogorčenosti nad prebivalci Gibee, vsem dvanajstim rodovom Izraela.

Kot rečeno, v tej točki nimam kakšnih hudih moralnih komentarjem, saj sem preprosto zmeden. Res, zločin Benjamincev v Gibei, skupinsko posilstvo in umor, je ogaben, vreden hudega ogorčanja, a kakšen človek pri zdravi pameti to ogorčenje izrazi tako, da žrtev zločina razreže na 12 kosov?! Moje misli so šokirane in od šoka tako otopele, da si za ta dogodek ne morem niti izmisliti kake duhovite primerjave, niti si predstavljati dogodka, tako inherentno ogabnega in hkrati povsem nesmiselnega, kot je zgoraj opisani.

Kot da vse to ni dovolj, pa se zgodba še nadaljuje, zato se na blogu ponovno oglasite prihodnji teden.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: O Bibliji

Junak pa tak

Objavil: Jan Kralj | 26.10.2011 | 6 Komentarjev |

Sodniki, 16, 6-9:

Dalíla je tedaj rekla Samsonu: »Povej mi, prosim, v čem je tvoja velika moč in s čim bi te morali zvezati, da te ukrotimo.« Samson ji je rekel: »Če bi me zvezali s sedmimi svežimi vrvmi, ki se še niso posušile, bi oslabel in postal kakor kateri koli človek.« Filistejski knezi so ji tako prinesli sedem svežih vrvi, ki se še niso posušile, da ga je zvezala z njimi. Zalezovalci pa so sedeli pri njej v izbi. Tedaj je rekla: »Filistejci nadte, Samson.« In pretrgal je vrvi, kakor se pretrga spredena nit, ki jo je osmodil ogenj. Nihče ni mogel izvedeti, od kod njegova moč.

Cenjeno iz stališča prepoznavnosti so zgodbe Biblije, še posebej stare zaveze, sila raznolike. Nihajo vse od povsem neznanih pripovedk do legend, ki spadajo v ožje območje splošne izobrazenosti. Med bolj elitne kroge, kmalu za razpolavljanje rdečega morja, spada tudi zgodba o Samsonu in njegovi ženi Dalili. Ravno obča prepoznavnost te zgodbe pa me navdaja z začudenjem in več kot enkrat sem se vprašal, koliko ljudi je zgodbo sploh dejansko prebralo.

V citiranem odlomku lahko preberete prvo četrtino te zgodbe. V njej Dalila, Samsonova žena, izda svojega moža in ga zvabi v filistejsko ujetništvo, a njen načrt splava po vodi, saj jo Samson spretno ukane. Po tako očitni izdaji bi sam pričakoval samo hitro sodbo Dalile, kateri bi sledila usmrtitev zaradi poskusa umora božjega maziljenca, a to se niti približno ne zgodi.

10-12:

Dalíla je znova rekla Samsonu: »Glej, norčeval si se iz mene in mi govoril laž. Zdaj mi povej, prosim, s čim te je treba zvezati!« Rekel ji je: »Če bi me dobro zvezali z novimi vrvmi, ki jih še niso uporabili pri delu, bi oslabel in postal kakor kateri koli človek.« Tedaj je Dalíla vzela nove vrvi in ga zvezala z njimi. Potem mu je rekla: »Filistejci nadte, Samson;« zasledovalci so sedeli v izbi. Vendar je strgal vrvi s svojih rok kakor nit.

Ženska, ki je izdala lastnega moža z besedami »Filistejci nadte«, ni bila ne osumljena in ne kaznovana za svoj zločin, še več, uspelo ji je prevaranega moža prepričati, da ji je z (upravičenim) nezaupanjem ranil ponos in se norčeval iz nje. Če ti ni kristalen dokaz izjemnih retoričnih sposobnosti Dalile, potem tega dokaza ne boste našli res nikjer. Toda kaj mislite, da je Samson naredil po drugem očitnem izdajstvu? Je končno spoznal, da njegova žena ni vredna življenja in jo kaznoval za njeno izdajo? Ne!

13-14:

Dalíla je spet rekla Samsonu: »Do kdaj me boš varal in mi govoril laži? Povej mi, s čim naj te zvežejo.« Rekel ji je: »Spleti sedem kodrov moje glave s tkalčevim vlaknom.« Pritrdila mu jih je s sponko in rekla: »Filistejci nadte, Samson.« Prebudil se je iz svojega spanja in izdrl tkalčev klin ter vlakno.

Zaupal ji je še tretjič, ona pa ga je še tretjič izdala! Sem edini, ki ob teh dogodkih pričenja dvomiti v Samsonovo modrost? Če še vedno menite, da lik Samsona nosi vsaj trohico razuma in zdrave pameti, potem očitno ne veste, kako se zgodba konča.

15-17:

Tedaj mu je rekla: »Kako še moreš reči: ›Ljubim te‹, tvoje srce pa ni z menoj. Že trikrat si me ukanil in mi nisi povedal, v čem je tvoja velika moč.« Ko je tako vse dni pritiskala nanj in ga morila s svojimi besedami, se je njegova duša naveličala do smrti. Razodel ji je vse svoje srce in ji rekel: »Britev ni prišla na mojo glavo, kajti Božji nazirec sem od telesa svoje matere. Če bi me ostrigla, bi me moja moč zapustila, oslabel bi in bi postal kakor vsak človek.«

Svetopisemsko besedilo je vzeto iz Slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma (SSP). Copyright 1996,1997 Društvo Svetopisemska družba Slovenije, z dovoljenjem. Vse pravice pridržane.

Če se ne zavedate, kaj ste ravnokar prebrali, naj vas spomnim. Dalila, ženska, ki je trikrat (!) izdala Samsona, ga je uspela prepričati, da je očitno ne ljubi in mu nergala toliko časa, da ji je povedal pravo skrivnost svoje moči. Sledečega poglavja rajši ne lepim v ta vnos, saj je preveč šokanten. Po treh izdajah namreč pride še četrta (res šokantno presenečenje), ki nato vodi do Samsonove junaške smrti.

Do smrti junaka, ki je izkazoval vso intelektualno moč novorojene veverice. Junak pa tak.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Aktualno

Zviti triki

Objavil: Jan Kralj | 15.10.2011 | Brez komentarjev |

Sodniki, 11, 30-31:

Jefte pa se je GOSPODU zaobljubil in rekel: »Če mi res daš Amónove sinove v roke, bodi GOSPODOV tisti, ki mi pride prvi naproti skozi vrata moje hiše, ko se v miru vrnem od Amónovih sinov. Daroval ga bom kakor žgalno daritev.«

V časih, ko so imeli Izraelci v borbi za svoje preživetje precej več sreče kot pameti, je bil eden od sodnikov, ki jih je reševal pred nesrečo, tudi Jefte. Vsej svoji moči navkljub pa, kot vidimo, tudi Jefte ni povsem verjel, da lahko z Božjo pomočjo premaga Amonce, zato je za (dodatno) pomoč prosil edinega, ki mu lahko pomaga, njegovega stvarnika (prav tistega, čigar moč je vihtel že prej). Recimo, da to dodatno prošnjo za pomoč še razumem kot znak resnične in prave vere, a kljub temu mi ostaja skrivnost, zakaj bi bil največji znak privrženosti Bogu pripravljenost umoriti prvo osebo, ki človeku pride naproti.

Odgovor na to uganko po verjetno ostal skrivnost, saj je moj današnji cilj bolj kot to pogledati, kako se je zgoraj začeta zgodba razvila. Menim, da je opis klanja, ki ga je Jefte izvršil na bogokletnik Amoncih, brezpredmeten, poleg tega pa je mnogo bolj zanimivo nadaljevanje zgodbe:

Sodniki, 11, 34-35:

Ko pa je Jefte prišel na svoj dom v Micpo, glej, mu je prišla naproti njegova hči z bobni in s plesom. Bila je edinka; razen nje ni imel ne sina ne hčere. Ko jo je zagledal, je pretrgal svoja oblačila in rekel: »Gorje mi, moja hči! Prav hudo si me potrla. Tudi ti si me pahnila v nesrečo. Odprl sem usta h GOSPODU in tega ne morem preklicati.«

Skoraj v vsaki drugi vasi v Sloveniji stoji kakšna »hudičeva stavba (denimo most)«, ki jo je po legendi vaščanom pomagal zgraditi hudič v zameno za prvo bitje, ki jo uporabi (ga prečka), a so zviti vaščani za to uporabili psa, mačka ali kaj podobnega. Zgodba, ki smo ji priča zgoraj, je na nek način ravno obrnjena. Medtem ko v standardni bajki mogočno bitje opravi veliko dela za kar pričakuje da bo veliko plačilo, ki pa se izkaže za mnogo manj kot to, v naši pripovedi neko drugo mogočno bitje od ljudi sprejme ceno, ki na dan plačila nepričakovano strmo naraste. Seveda se zgodbi razlikujeta še v tem, da v prvi nastopa hudič, utelešenje zla, na drugi strani pa dobri Bog, a preberite zgodbo še enkrat, le da tokrat na mesto besede GOSPOD vstavite »hudič«. Se vam zgodba zdi kaj drugačna, kaj manj prepričljiva? Ne? Če tudi vam zgornji trik prej deluje kot delo zvitega hudiča kot pa dobrega Boga, se vprašajte še nekaj. Če ljudi sodimo po njihovih dejanjih, ne pa besedah, in če bi Božja dejanja lahko brez težav pripisali hudiču, zakaj, razen po lastnih besedah, si stvarnik sme dajati pridevnike »usmiljeni« in »pravični«?

Za dobre duše, ki so še vedno prepričane, da dobri Bog, ki je seveda (saj je vseveden) vedel, da Jefte s svojimi besedami na smrt obsoja svojo lastno hči, tega ne bi dopustil, pa prilagam še zaključek Jefteve zgodbe.

Sodniki, 11, 39:

Po dveh mesecih se je vrnila k očetu in izpolnil je na njej svojo zaobljubo, s katero se je zaobljubil. In ni spoznala moža; tako je nastal v Izraelu zakon…

Svetopisemsko besedilo je vzeto iz Slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma (SSP). Copyright 1996,1997 Društvo Svetopisemska družba Slovenije, z dovoljenjem. Vse pravice pridržane.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Aktualno

Vprašljiva inteligenca

Objavil: Jan Kralj | 6.10.2011 | 7 Komentarjev |

Sodniki, 3, 7:

Izraelovi sinovi so delali, kar je hudo v GOSPODOVIH očeh. Pozabili so GOSPODA, svojega Boga, in služili Báalom in Ašeram.

3,12:

Izraelovi sinovi so spet delali, kar je hudo v GOSPODOVIH očeh. Tedaj je GOSPOD okrepil moábskega kralja Eglóna zoper Izraela, kajti delali so, kar je hudo v GOSPODOVIH očeh.

4,1:

Izraelovi sinovi so spet delali, kar je hudo v GOSPODOVIH očeh, Ehúd pa je umrl.

Svetopisemsko besedilo je vzeto iz Slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma (SSP). Copyright 1996,1997 Društvo Svetopisemska družba Slovenije, z dovoljenjem. Vse pravice pridržane.

Odlomki, kot so zgornji trije, so najpogostejše zapisane besede v današnji knjigi Stare zaveze, Sodnikih. Knjiga je kratka zgodovina izraelskega ljudstva, ki je bilo v desetletjih po tem, ko jim je bog dal obljubljeno deželo, prisiljeno v njej živeti skupaj s petimi neobrezanimi narodi. Prelahko je na tem mestu vprašati, zakaj bog teh narodov ni pregnal iz dežele, ki jo je obljubil svojemu ljudstvu, zato ne bom spraševal. Raje poglejmo, kako hvaležni za novo deželo so bili Izraelci.

Najprej razložimo, kdo so sploh bili naslovni sodniki. To so bili božji izbranci, ki so v božjem imenu reševali izbrano ljudstvo pred enim od petih narodov, ki jih je ob danem času zatiral. Zakaj jih je zatiral, vas slišim spraševati. Odgovor sem napisal v začetnih citatih, gotovo pa bi ga lahko že uganili: Izraelci so grešili in delali, kar je hudo v božjih očeh. Častili so tuje bogove in poročali tuje ženske, zaradi česar jih je zadelo hudo prekletstvo, poslano od boga. Bilo jim je tako hudo, da so se povsem skesali, zato je Bog določil sodnika, ki jih je odrešil, in dežela je uživala nekajletni mir, preden se je zgodba ponovila. In še enkrat ponovila. In…

Neverjetno, ampak zgodba se je ponovila kar OSEMKRAT v obdobju manj kot 300 let! V povprečju je vsak sodnik v deželo prinesel približno 40 let miru, čemur so sledili izraelski grehi in nova kazen. Kot pravi naslov današnjega vnosa, se ob tem pojavi vprašanje inteligence dveh junakov velike zgodbe. Narod, katerega je bog sedemkrat rešil pred zavojevalci, kamor so sedemkrat padli zaradi čaščenja napačnih bogov, pa vseeno (kljub temu, da je bila še vedno živa generacija, ki se je spomnila kar dveh sodnikov) začne malikovati, namreč vsekakor ne izžareva modrosti in kratko malo zdrave pameti, ki pritiče izbranemu ljudstvu.  Mogoče večje vprašanje inteligence pa se na tem mestu dotika samega stvarnika. Bog, katerega ljudstvo ga je pozabilo sedemkrat, vsemu navkljub pa verjame, da bo v osmo situacija drugačna deluje prej naivno kot vsevedno, da grehom izbranega ljudstva navkljub ne da možnosti kakemu drugemu narodu, pa prej kot na ljubezen do stvarstva kaže na ksenofoben odnos do sosedov.

Zgodovinska slika skoraj namiguje na to, da Izraelci nikoli niso bili ravno gotovi, kdo je zaslužen za njihove vojaške uspehe, mnogo dvomov bi tudi pojasnila razlaga, da so bili Izraelci ljudstvo kot vsako drugo in so kot vsa ostala doživljali svoje zmage in poraze, ne pa gledali reke, ki se čudežno sušijo, ognjene govoreče oblake in trobente, ki rušijo zidove, nato pa v roku nekaj let povsem pozabili na grozeč glas, ki je te dogodke spremljal.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: O Bibliji

… Mesarsko klanje

Objavil: Jan Kralj | 23.05.2011 | 7 Komentarjev |

Kot rečeno, se zgodba prejšnjega vnosa še nadaljuje:

Jozue, 10, 34-39:

Nato je šel Józue in z njim ves Izrael iz Lahíša proti Eglónu. Utaborili so se ob njem, da bi se vojskovali proti njemu. Zavzeli so ga tisti dan, ga udarili z ostrim mečem; vse ljudi, ki so bili v njem, so tisti dan pokončali z zakletvijo – povsem kakor je storil Lahíšu. Nato je šel Józue in ves Izrael z njim iz Eglóna proti Hebrónu, da bi se bojevali proti njemu. Zavzeli so ga in ga udarili z ostrim mečem, njegovega kralja, vsa njegova mesta in vse ljudi, ki so bili v njem; nikogar ni bilo, ki bi utekel. Storil je povsem, kakor je storil Eglónu, ki ga je po zakletvi pokončal z vsemi ljudmi, ki so bili v njem. Nato se je Józue in z njim ves Izrael obrnil proti Debírju, da bi se vojskoval proti njemu. Zavzel ga je, njegovega kralja in njegova mesta pa je udaril z ostrim mečem. Po zakletvi so pokončali vse ljudi, ki so bili v njem. Nihče ni ostal ali utekel. Kakor je storil Hebrónu in kakor je storil Libni in njenemu kralju, tako je storil Debírju ter njegovemu kralju.

Verjamem, da ga ni več dvomljivca med vami, ki še vedno meni, da so genocidna dejanja osamljeni incidenti v Svetem pismu in verjamem, da se vam lik množičnega morilca Jozua trenutno gabi, a berite dalje.

Jozue, 11, 11-15:

Z mečem so pobili vse ljudi, ki so bili v njem, in pokončali po zakletvi vse, tako da ni preostala živa duša; Hacór pa je požgal z ognjem. Józue je zajel vsa mesta teh kraljev in vse njihove kralje ter jih pobil z ostrim mečem. Opravil je nad njimi zakletev, kakor je bil zapovedal GOSPODOV služabnik Mojzes. Nobenega od mest, ki so stala na gričih, Izrael ni požgal, razen mesta Hacór; samo tega je požgal Józue. Izraelovi sinovi so se okoristili tudi z vsem plenom teh mest in z živino; vse ljudi pa so pobili z ostrim mečem in jih pokončali; žive duše niso pustili. Kakor je GOSPOD ukazal svojemu služabniku Mojzesu, tako je Mojzes ukazal Józuetu, in Józue je tako storil. Ničesar ni opustil od vsega, kar je GOSPOD ukazal Mojzesu.

Milo torej sodite Jozua, saj njegova dejanja niso dejanja krvoželjnega sociopata, marveč strogo upoštevanje navodil dobrega učitelja Mojzesa (ta je imel kot mentor izjemno močna priporočila) ter vsemogočnega in dobrega, nadvse pravičnega boga.

Vsem, ki zadnjemu stavku ne verjamejo povsem, pa prilagam še zadnji odlomek, ki je vsaj mene pripravil do prešernega smeha:

Jozue, 11, 23:

Józue je zavzel vso deželo, povsem kakor je GOSPOD govoril Mojzesu. Józue jo je dal v dedno posest Izraelu po njihovih rodbinah in njihovih rodovih. Dežela je uživala mir in ni bilo vojne.

Svetopisemsko besedilo je vzeto iz Slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma (SSP). Copyright 1996,1997 Društvo Svetopisemska družba Slovenije, z dovoljenjem. Vse pravice pridržane.

Dežela je uživala mir in ni bilo vojne. Če (ko) bo človeštvo svojo krvoželjnost končno prignalo čez rob in bo svet zajela postapokaliptična jedrska zima, ko bo svet mrzel in neprijazen kraj, primeren le še za ščurke in bakterije, ko bo izdihnil še zadnji vernik in poslednji nevernik, bo, to morate priznati, dežela uživala mir in ne bo vojne. Pa bo mir za vsako ceno, tudi preko trupel milijonov, res velik uspeh? Biblija je očitno tega mnenja.

Za vse, ki jih zanimajo številke, kratek komentar prejšnjima dvema vnosoma. Po mojem štetju je Jozue v svojem pohodu po Izraelu zavzel vsaj 15 mest, in ker so bila vsa zgodovinsko razmeroma pomembna, menim, da je varno predpostavljati, da je v povprečju takšno mesto imelo vsaj 3000 prebivalcev oziroma, da je pod Izraelsko vojsko klonilo vsaj 50.000 ljudi. Spomnimo se še enkrat, da ta mesta niso bila zavzeta v modernem pomenu besede, vendar, kot pravi Biblija, pokončana z zakletvijo, moderni zgodovinarji pa temu verjetno pravijo uničena. Med njihovimi prebivalci ni bilo niti enega preživelega, saj so vsi umrli pod neusmiljenim mečem Mojzesovega naslednika.

Varno je sklepati, da je bila vsaj četrtina prebivalstva teh mest mlajša od 15, kaka desetina pa starejša od 50 let (do teh številk sem prišel po hitri konzervativni oceni, da so ljudje tedaj živeli 60 let. Če so živeli manj časa, je bilo otrok v mestih kvečjemu več). Med preostalimi  približno tremi petinami prebivalstva je bila še približno polovica žensk, kar pomeni, da je bilo v mestih (v najboljšem primeru) približno 30% ljudi, ki so bili pripravljeni na boj. Ti so se zo ognjem in mečem borili proti izbranemu ljudstvu ter njihovemu bogu, zato verjamem, da so si zaslužili gnusno in bolečo smrt. Bolj me skrbi ostalih 70% ljudi, torej (ostajamo pri nizkih ocenah) več kot 30.000 ljudi, žensk, starcev in otrok, ki so padli ob izraelskem zavzetju njihovih mest, brez boja in brez obrambe.

Klavci izbranega ljudstva, ki so v nekaj letih torej pobili za približno pet Srebrenic prebivalstva, pa so, ne pozabimo, ravnali v skladu z navodili njihovega boga. Njihovega boga, ki se je zavedal, da med vsemi temi ljudmi, med stotinami dojenčkov, tisočimi dečki in deklicami, ki še niso dopolnili desetega leta, in desettisočimi ženskami, med katerimi je večina skrbela samo za dobrobit svoje družine, ni bilo niti enega nedolžnega. Vsi zgoraj našteti so si s svojimi gnusnimi dejanji zaslužili kruto prerano smrt.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: O Bibliji

Ne boj, …

Objavil: Jan Kralj | 12.05.2011 | 2 Komentarjev |

Najpogostejši očitek, ki ga slišim o mojih prispevkih, je ta, da sem selektivno diskriminatoren pri izbiranju odlomkov, ki jih bom citiral. »V tej knjigi je toliko dobrih in pravičnih, resnično modrih odlomkov, da ji s tem, ko iz nje izbiraš redke manj primerne odlomke, delaš krivico!« največkrat slišim. Na to imam dva odgovora:

  1. Biblija je bodisi iz vseh vetrov nabrana zbirka mnogokrat olepšane zgodovine ljudstva, ki ga le stežka imenujemo civilizirano, bodisi je sporočilo samega boga svojim stvaritvam. Če obvelja drugo, potem vsako podpiranje genocida, posilstev in etičnega čiščenja v tej knjigi prihaja od samega boga, kar ga vsekakor ne kaže v najboljši luči ter po mojem skromnem mnenju v prah in pepel spreminja »teorijo«, da je bog dober in pravičen. Če obvelja prva, mnogo bolj verjetna možnost, imam prav že od samega začetka. Trdim namreč, da v modernem času z moralo tako krutega ljudstva, kot je izraelsko, nimamo kaj početi.
  2. Odlomki, ki jih citiram iz Biblije, so vse prej kot obskurni pojavi in splošno prepričanje, da je Biblija zakladnica modrosti, v kateri se najde tudi kakšno slabše zrnje, je vse prej kot utemeljena. Naslednji odlomki pričajo prej o nasprotnem, namreč da jev morju balasta vse prej kot lahko najti besede miru in modrosti. V morju je namreč vse preveč čeri, denimo:

Jozue, 6, 21:

Potem so po zakletvi pokončali vse, kar je bilo v mestu; od moža do žene, od mladeniča do starca, vola, ovce in osla z ostrim mečem.

8, 22:

Tudi oni iz mesta so jim prišli naproti, tako da so bili sredi med Izraelci; eni na tej strani in drugi na drugi strani; pobijali so jih in ni ga bilo, ki bi utekel ali pobegnil.

8,25-26:

Vseh, ki so tisti dan padli, je bilo dvanajst tisoč mož in žena; vsi meščani Aja. 26 Józue ni potegnil nazaj svoje roke, ki je vihtela kopje, dokler niso z zakletvijo pokončali vseh prebivalcev Aja.

10, 20-21:

Ko so Józue in Izraelovi sinovi končali silno velik poboj do zadnjega, in ko so nekateri od preživelih utekli in prišli v utrjena mesta, 21 se je vse ljudstvo v miru vrnilo v tabor k Józuetu, v Makédo. In nihče ni več brusil svojega jezika zoper Izraelove sinove.

10,28-33:

Józue je tisti dan zavzel Makédo. Z ostrim mečem je udaril njenega kralja in z zakletvijo pokončal vse ljudi, ki so bili v njej. Nikogar ni bilo, ki bi utekel. Tudi z makédskim kraljem je Józue storil tako, kakor s kraljem v Jerihi. Nato so šli Józue in z njim ves Izrael iz Makéde v Libno, da bi se vojskovali proti Libni. Tudi to in njenega kralja je GOSPOD dal Izraelcem v roko. Pokončal jo je z ostrim mečem, vse ljudi, ki so bili v njej. Nihče ni ostal v njej, ki bi utekel. Njenemu kralju pa je storil, kakor je storil kralju v Jerihi. Potem je Józue in z njim ves Izrael šel iz Libne v Lahíš. Utaborili so se ob njem, da bi se vojskovali proti njemu. GOSPOD je dal Lahíš v Izraelove roke in zavzeli so ga drugi dan. Udaril ga je z ostrim mečem – vse ljudi, ki so bili v njem – povsem, kakor je storil z Libno. Tedaj je prišel Horám, kralj v Gezerju, da bi pomagal Lahíšu. Józue pa je udaril njega in njegovo ljudstvo, tako da ni nihče ostal ali mu utekel.

Svetopisemsko besedilo je vzeto iz Slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma (SSP). Copyright 1996,1997 Društvo Svetopisemska družba Slovenije, z dovoljenjem. Vse pravice pridržane.

Mislite, da je to vse?

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: O Bibliji

Vredni naslednik

Objavil: Jan Kralj | 4.05.2011 | Brez komentarjev |

Jozue, 6, 21:

Potem so po zakletvi pokončali vse, kar je bilo v mestu; od moža do žene, od mladeniča do starca, vola, ovce in osla z ostrim mečem.

Vsaka zgodba se enkrat konča je pravilo, kateremu se podreja tudi veličastno »Mojzesovo« peteroknižje (narekovaji so tam seveda zato, ker bi le največji naivnež zagovarjal tezo, da je že samo Geneza, kaj šele celotno peteroknižje, delo enega avtorja), zato danes pred nami stoji prvi odlomek iz knjige, ki je posvečena delom Mojzesovega naslednika, Jozua.

Se ob prehodu na novo knjigo zgodi kakšna revolucionarna sprememba v pisanju? Se v Božje delo prikradejo kakšni novi nauki, mogoče dovolj novi, da bi bili celo uporabni v današnjem času? Vsi upi zbledijo ob pogledu na zgornji odstavek, ki kot glavne teme šeste knjige Biblije znova izpostavlja sveto vojno. Bralcu celo ne zamerim, če mi ob pogledu na zgornji odstavek ne verjame, da le-ta ne prihaja iz ene od Mojzesovih knjig, saj odstavek sumljivo spominja na starejšega, na tem blogu že analiziranega.  Prilagam torej še en citat, ki stoji le pet vrstic za zgornjim:

6, 26:

V tistem času je Józue prisegel in rekel: »Preklet pred GOSPODOM bodi vsak, ki bi vstal in pozidal to mesto, Jeriho! Za ceno svojega prvorojenca ji položi temelje in za ceno svojega najmlajšega postavi njena vrata.«

Svetopisemsko besedilo je vzeto iz Slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma (SSP). Copyright 1996,1997 Društvo Svetopisemska družba Slovenije, z dovoljenjem. Vse pravice pridržane.

Tudi tu razen na začetku nimamo nobenega znaka, da izrečene besede niso prišle iz Mojzesovih ust, in če ne bi Biblija izrecno trdila, da je junak po novem Jozua, tega verjetno sploh ne bi opazili.

Nič presenetljivega, saj vidimo da je bil Jozua maščevalen, krut in brez vsake milosti tako do žensk kot tudi do otrok, osebnostne lastnosti, ki so pred tem tako jasno zaznamovale prav njegovega predhodnika in mentorja. Vprašanje ostaja le, če bo učenec sposoben preseči učitelja. Potoki prelite krvi zaenkrat govorijo drugemu v prid.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Aktualno

Starejši zapisi »

Kategorije