Sodniki, 3, 7:
Izraelovi sinovi so delali, kar je hudo v GOSPODOVIH očeh. Pozabili so GOSPODA, svojega Boga, in služili Báalom in Ašeram.
3,12:
Izraelovi sinovi so spet delali, kar je hudo v GOSPODOVIH očeh. Tedaj je GOSPOD okrepil moábskega kralja Eglóna zoper Izraela, kajti delali so, kar je hudo v GOSPODOVIH očeh.
4,1:
Izraelovi sinovi so spet delali, kar je hudo v GOSPODOVIH očeh, Ehúd pa je umrl.
Svetopisemsko besedilo je vzeto iz Slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma (SSP). Copyright 1996,1997 Društvo Svetopisemska družba Slovenije, z dovoljenjem. Vse pravice pridržane.
Odlomki, kot so zgornji trije, so najpogostejše zapisane besede v današnji knjigi Stare zaveze, Sodnikih. Knjiga je kratka zgodovina izraelskega ljudstva, ki je bilo v desetletjih po tem, ko jim je bog dal obljubljeno deželo, prisiljeno v njej živeti skupaj s petimi neobrezanimi narodi. Prelahko je na tem mestu vprašati, zakaj bog teh narodov ni pregnal iz dežele, ki jo je obljubil svojemu ljudstvu, zato ne bom spraševal. Raje poglejmo, kako hvaležni za novo deželo so bili Izraelci.
Najprej razložimo, kdo so sploh bili naslovni sodniki. To so bili božji izbranci, ki so v božjem imenu reševali izbrano ljudstvo pred enim od petih narodov, ki jih je ob danem času zatiral. Zakaj jih je zatiral, vas slišim spraševati. Odgovor sem napisal v začetnih citatih, gotovo pa bi ga lahko že uganili: Izraelci so grešili in delali, kar je hudo v božjih očeh. Častili so tuje bogove in poročali tuje ženske, zaradi česar jih je zadelo hudo prekletstvo, poslano od boga. Bilo jim je tako hudo, da so se povsem skesali, zato je Bog določil sodnika, ki jih je odrešil, in dežela je uživala nekajletni mir, preden se je zgodba ponovila. In še enkrat ponovila. In…
Neverjetno, ampak zgodba se je ponovila kar OSEMKRAT v obdobju manj kot 300 let! V povprečju je vsak sodnik v deželo prinesel približno 40 let miru, čemur so sledili izraelski grehi in nova kazen. Kot pravi naslov današnjega vnosa, se ob tem pojavi vprašanje inteligence dveh junakov velike zgodbe. Narod, katerega je bog sedemkrat rešil pred zavojevalci, kamor so sedemkrat padli zaradi čaščenja napačnih bogov, pa vseeno (kljub temu, da je bila še vedno živa generacija, ki se je spomnila kar dveh sodnikov) začne malikovati, namreč vsekakor ne izžareva modrosti in kratko malo zdrave pameti, ki pritiče izbranemu ljudstvu. Mogoče večje vprašanje inteligence pa se na tem mestu dotika samega stvarnika. Bog, katerega ljudstvo ga je pozabilo sedemkrat, vsemu navkljub pa verjame, da bo v osmo situacija drugačna deluje prej naivno kot vsevedno, da grehom izbranega ljudstva navkljub ne da možnosti kakemu drugemu narodu, pa prej kot na ljubezen do stvarstva kaže na ksenofoben odnos do sosedov.
Zgodovinska slika skoraj namiguje na to, da Izraelci nikoli niso bili ravno gotovi, kdo je zaslužen za njihove vojaške uspehe, mnogo dvomov bi tudi pojasnila razlaga, da so bili Izraelci ljudstvo kot vsako drugo in so kot vsa ostala doživljali svoje zmage in poraze, ne pa gledali reke, ki se čudežno sušijo, ognjene govoreče oblake in trobente, ki rušijo zidove, nato pa v roku nekaj let povsem pozabili na grozeč glas, ki je te dogodke spremljal.
