header image

Zviti triki

Objavil: Jan Kralj | 15.10.2011 | Brez komentarjev |

Sodniki, 11, 30-31:

Jefte pa se je GOSPODU zaobljubil in rekel: »Če mi res daš Amónove sinove v roke, bodi GOSPODOV tisti, ki mi pride prvi naproti skozi vrata moje hiše, ko se v miru vrnem od Amónovih sinov. Daroval ga bom kakor žgalno daritev.«

V časih, ko so imeli Izraelci v borbi za svoje preživetje precej več sreče kot pameti, je bil eden od sodnikov, ki jih je reševal pred nesrečo, tudi Jefte. Vsej svoji moči navkljub pa, kot vidimo, tudi Jefte ni povsem verjel, da lahko z Božjo pomočjo premaga Amonce, zato je za (dodatno) pomoč prosil edinega, ki mu lahko pomaga, njegovega stvarnika (prav tistega, čigar moč je vihtel že prej). Recimo, da to dodatno prošnjo za pomoč še razumem kot znak resnične in prave vere, a kljub temu mi ostaja skrivnost, zakaj bi bil največji znak privrženosti Bogu pripravljenost umoriti prvo osebo, ki človeku pride naproti.

Odgovor na to uganko po verjetno ostal skrivnost, saj je moj današnji cilj bolj kot to pogledati, kako se je zgoraj začeta zgodba razvila. Menim, da je opis klanja, ki ga je Jefte izvršil na bogokletnik Amoncih, brezpredmeten, poleg tega pa je mnogo bolj zanimivo nadaljevanje zgodbe:

Sodniki, 11, 34-35:

Ko pa je Jefte prišel na svoj dom v Micpo, glej, mu je prišla naproti njegova hči z bobni in s plesom. Bila je edinka; razen nje ni imel ne sina ne hčere. Ko jo je zagledal, je pretrgal svoja oblačila in rekel: »Gorje mi, moja hči! Prav hudo si me potrla. Tudi ti si me pahnila v nesrečo. Odprl sem usta h GOSPODU in tega ne morem preklicati.«

Skoraj v vsaki drugi vasi v Sloveniji stoji kakšna »hudičeva stavba (denimo most)«, ki jo je po legendi vaščanom pomagal zgraditi hudič v zameno za prvo bitje, ki jo uporabi (ga prečka), a so zviti vaščani za to uporabili psa, mačka ali kaj podobnega. Zgodba, ki smo ji priča zgoraj, je na nek način ravno obrnjena. Medtem ko v standardni bajki mogočno bitje opravi veliko dela za kar pričakuje da bo veliko plačilo, ki pa se izkaže za mnogo manj kot to, v naši pripovedi neko drugo mogočno bitje od ljudi sprejme ceno, ki na dan plačila nepričakovano strmo naraste. Seveda se zgodbi razlikujeta še v tem, da v prvi nastopa hudič, utelešenje zla, na drugi strani pa dobri Bog, a preberite zgodbo še enkrat, le da tokrat na mesto besede GOSPOD vstavite »hudič«. Se vam zgodba zdi kaj drugačna, kaj manj prepričljiva? Ne? Če tudi vam zgornji trik prej deluje kot delo zvitega hudiča kot pa dobrega Boga, se vprašajte še nekaj. Če ljudi sodimo po njihovih dejanjih, ne pa besedah, in če bi Božja dejanja lahko brez težav pripisali hudiču, zakaj, razen po lastnih besedah, si stvarnik sme dajati pridevnike »usmiljeni« in »pravični«?

Za dobre duše, ki so še vedno prepričane, da dobri Bog, ki je seveda (saj je vseveden) vedel, da Jefte s svojimi besedami na smrt obsoja svojo lastno hči, tega ne bi dopustil, pa prilagam še zaključek Jefteve zgodbe.

Sodniki, 11, 39:

Po dveh mesecih se je vrnila k očetu in izpolnil je na njej svojo zaobljubo, s katero se je zaobljubil. In ni spoznala moža; tako je nastal v Izraelu zakon…

Svetopisemsko besedilo je vzeto iz Slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma (SSP). Copyright 1996,1997 Društvo Svetopisemska družba Slovenije, z dovoljenjem. Vse pravice pridržane.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Aktualno

Pustite komentar

Tvoj odziv :

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Kategorije