header image

Lebensraum

Objavil: Jan Kralj | 21.04.2011 | Brez komentarjev |

Numeri, 28, 1:

Če pa boš natančno poslušal glas GOSPODA, svojega Boga, in vestno izpolnjeval vse njegove zapovedi, ki ti jih danes dajem, te bo GOSPOD, tvoj Bog, postavil visoko nad vse narode na zemlji.

Svetopisemsko besedilo je vzeto iz Slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma (SSP). Copyright 1996,1997 Društvo Svetopisemska družba Slovenije, z dovoljenjem. Vse pravice pridržane.

Današnji vnos zaključuje analizo temelja stare zaveze, Mojzesovega Peteroknižja. Zgodba, ki se je začela s samim stvarjenjem sveta, se v Peteroknižju konča s prihodom Izraelcev v obljubljeno deželo, kjer se jim bo, kot bi lahko sklepali po zgornjem citatu, godilo čudovito.

Kaj je torej narobe, kaj me moti na tem delu? Predstavljajte si, da isti ali pa zelo soroden stavek izreče politik iz polpretekle zgodovine. Kako mislite, da bi se počutili Francozi v tridesetih letih prejšnjega stoletja, če bi na njihovi vzhodni meji vsem znani Adolf glasno oznanjal, da je Nemce bog postavil visoko nad vse narode na svetu? Če ste zgodovino druge svetovne vojne slučajno pozabili, prilagam odlomek govora nemškega propagandnega ministra iz leta 1941:

Molimo k bogu, da bi vodil naše vojake na njihovi poti in jih blagoslovil, kot jih je do sedaj.

Dejstva so, kakršna so, in Biblija je njihova nema in sramotna priča. Miselni vzorec, kakršen je prevladoval v avtorjih njenih starodavnih tekstov, je bil prepojen z mnenjem, da je le njihov narod vreden veličine ter da je njihov narod vreden ne le več od drugih, temveč da si to pravico sme vzeti z ognjem in mečem. Kako ironično pravzaprav, da je ta »pravična« borba Judov za »svoje od Boga dano ozemlje« ideološko (če že ne tehnološko) tako grozljivo podobna Hitlerjevemu širjenju nemških mej pod zastavo »Lebensraum-a«, življenjskega prostora, ki si ga je nemško ljudstvo bojda smelo vzeti ravno iz rok Judov. Kako jasen dokaz, da pokvarjenost ne leži v ljudstvu, ampak v pohlepu in moči.

Pohlepu, ki zaslepi cele generacije z idejami o od boga danih pravicah, z idejami, ki bi jih morali, namesto da jih promoviramo kot božjo besedo, že zdavnaj pokopati.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Aktualno

Pravičnost

Objavil: Jan Kralj | 13.04.2011 | 2 Komentarjev |

Devteronomij, 10, 14-15:

Glej, GOSPODU pripadajo nebo in nebes nebesa in zemlja in vse, kar je na njej. Vendar se je GOSPOD zavzel samo za tvoje očete, da bi jih ljubil, in za njimi je izbral njihov zarod, vas, izmed vseh ljudstev, kakor je danes.

Pravičen: ki pri presojanju, vrednotenju upošteva resnico, dejstva in ravna v skladu z moralnimi in drugimi priznanimi načeli. Le zelo redki si pred svoje ime smejo pripisati ta nadvse častitljiv pridevnik, a velika več nas je tistih, ki to, zasluženo ali ne, naredimo ter smo prepričani, da točno vemo kriterije, po katerih se ta pridevnik lahko podeli.

Ne želim trditi, da sem kakršnakoli avtoriteta na področju pravičnosti in morale, zato bom današnji argument poskušal zgraditi s čim manj predpostavkami, a eno bom vseeno moral privzeti. Prepričan sem namreč, da je ena temeljnih značilnosti pravičnosti tudi enakopravna obravnava vseh ljudi, ne glede na… pravzaprav karkoli (v ameriški deklaraciji o neodvisnosti je to povzeto v stavku »that all men are created equal«), tudi kraj in ljudstvo rojstva. Če poleg tega vzamemo v zakup še dejstvo, da je Bog nadvse pravičen, kar je v Bibliji večkrat omenjeno, se takoj lahko strinjamo, da mora torej Bog ravnati pravično kot sodnik nad vsemi ljudsti, ter da mora vsa ljudstva smatrati kot enakopravna. Zakaj torej v zgornjem odlomku Bog prav ponosno razlaga, da je med vsemi ljudstvi izbral samo Izraelsko?

Prvi odgovor je nadvse hiter in navidez enostaven: Bog je pravično izbral samo tisto ljudstvo, ki se ga je balo in ga ljubilo ter si s tem prislužilo božji blagoslov. Verjetno pa si lahko že predstavljate, da se s tako preprostim odgovorom ne bomo zmazali. Težava se namreč porodi, ko pomislimo, zakaj so nepravični narodi tako hudo grešili pred Bogom. Res, delali so zelo grde stvari, ki se vsakemu danes morajo samo gnusiti. A kako so oni, nesrečni grešniki, vedeli za svoje napake? Spomnimo se, da je Bog samo Izraela izbral izmed ljudstev in je samo z njim sklenil zavezo ter mu v dolgih spiskih tudi povedal, česa ne sme povedati. V tej luči postane božje sklepanje žalostno ciklično, saj je edini razlog, da se grešnim narodom ni razodel, ta, da nesrečniki niso upoštevali njegovih strogih pravil, katere bi dobili samo, če bi se jim razodel. No, vseeno poskusimo verjeti, da se Bog zaradi dobrih razlogov ni razodel Kanaancem in druščini. Kaj nam potem lahko pove odlomek, analiziran že v prejšnjem vnosu?

…ne reci v svojem srcu: »Zaradi moje pravičnosti me je GOSPOD pripeljal, da vzamem to deželo v last.«

Svetopisemsko besedilo je vzeto iz Slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma (SSP). Copyright 1996,1997 Društvo Svetopisemska družba Slovenije, z dovoljenjem. Vse pravice pridržane.

Vidimo, da se Bog Izraelu ni razodel zaradi njihove pravičnosti. Vprašanje, ki sledi, je povsem preprosto.

Zakaj se jim je razodel? Zakaj je med vsemi narodi izbral samo njih, in zakaj je potem stoletja kopičil sovraštvo do vseh ljudstev, katerim ni bil nikoli razodet? Če je vrhovna morala utelešena v stvarniku, zakaj so največji grešniki ne tisti, katerim se je razodel, pa so se mu upirali, vendar tisti, ki te vrhovne morale niso nikoli prejeli? Je človek lahko kriv naklepne hudobije, če ne ve, da dela slabo?

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: O Bibliji

Svoboda izbire

Objavil: Jan Kralj | 6.04.2011 | 2 Komentarjev |

Devteronomij, 9, 4-5:

Ko jih bo GOSPOD, tvoj Bog, pregnal izpred tebe, ne reci v svojem srcu: »Zaradi moje pravičnosti me je GOSPOD pripeljal, da vzamem to deželo v last.« Temveč zaradi krivičnosti teh narodov jih bo GOSPOD pregnal izpred tebe. Ne boš prišel in si vzel njihove dežele v last zaradi svoje pravičnosti in zaradi iskrenosti svojega srca, temveč zaradi krivičnosti teh narodov jih bo GOSPOD, tvoj Bog, pregnal izpred tebe in da uresniči besedo, ki jo je GOSPOD prisegel tvojim očetom, Abrahamu, Izaku in Jakobu.

Svetopisemsko besedilo je vzeto iz Slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma (SSP). Copyright 1996,1997 Društvo Svetopisemska družba Slovenije, z dovoljenjem. Vse pravice pridržane.

Že iz mnogih prejšnjih zapisov in prvih štirih Mojzesovih knjig se lahko spomnimo, da je stvarnik že Abrahamu, kasneje pa še Izaku in Izraelu obljubil, da se bo ljudstvo njunih potomcev naselilo v deželi Kanaan. Opogumljeni s tem znanjem lahko brez sence dvoma zatrdimo, da bo izraelsko ljudstvo svojo obljubljeno deželo dobilo v last, ne zaradi svoje pravičnosti vendar zaradi pravičnosti njihovega boga, ki pomeni tudi držanje danih obljub. Ob tem ostane odprto razmeroma žgoče vprašanje, namreč kaj bo Bog storil z ljudstvi, ki so se po odhodu Izraela v Egipt naselili na področju bodoče izraelske dežele. No, če pogledamo malce bolj natančno in se spomnimo vseh iztrebljanj, ki so jih izraelci izvajali po obljubljeni deželi, vprašanje ni, kaj se bo z ljudstvi zgodilo (pomrlo bo pod izraelskim mečem), vendar kako se tako krvav konec ujame z božjo pravičnostjo. Ni namreč napak predvidevati, da Bog, ko dopusti oziroma celo omogoči Izraelcem zavzetje Kanaana, hkrati direktno povzroča izumrtje vseh ostalih tam živečih narodov.

Odgovor na vprašanje nam ponudi današnji odlomek, ki nam razloži, da je iztrebljenje ljudstev povsem upravičeno, saj so bila vsa skrajno krivična. Pustimo zaenkrat, da so v izraelski sveti vojni umirali tudi otroci, dojenčki in nerojeni otroci, saj so bili očitno pripadniki krivičnega naroda in zato tudi sami krivi ter upravičeno obsojeni na smrt. Rajši se osredotočimo jedro te razlage, saj nas bo ta kmalu pripeljala do logične zanke. Če je namreč bog deželo Kanaancev obljubil Izraelu še preden so Moabci obstajali, lahko potegnemo dva zaključka: 1) Bog se je že vnaprej odločil, da bodo Izraelci pobili prebivalce Kanaana, pri čemer sploh ni pomislil na to, da si nič hudega sluteče ljudstvo morda sploh ne bo zaslužilo iztrebljenja. Seveda lahko to teorijo takoj zavržemo, saj to ne bi bilo v skladu ne z Božjo pravičnostjo kot tudi njegovo vsevednostjo.

2) Bog je že v času dajanja obljube Izraelu vedel, da bodo v času Mojzesa v Kanaanu živeli sami sprevrženci in da bo torej njihovo iztrebljenje povsem upravičeno. To stališče prav tako vodi v zanimiv zaključek. Če je Bog že vnaprej vedel za grehe Moabcev, Moabci sami niso imeli nobene izbire, saj so le igrali vloge v naprej zrežirani predstavi. Njihovi grehi torej niso bili rezultat njihove lastne svobodne volje, kar meče grdo senco dvoma na samo poimenovanje »greh«, saj je greh brez dvoma le nekaj, za kar se lahko odločimo. So torej Moabci sploh grešili? Če ne, potem je Bog vnaprej planiral iztrebljenje naroda, ki sploh ni grešil. Če da, potem priznavamo, da obstajajo ljudstva, katerim je usojeno, da jih Bog sovraži, kar nas pelje nevarno blizu rasizma, ksenofobije in drugih grdih samostalnikov.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: O Bibliji

Sram

Objavil: Jan Kralj | 28.03.2011 | Brez komentarjev |

Okoliščine zadnjega leta so povzročile temeljit premislek o nadaljevanju življenja pričujočega bloga, ki je ob nekem trenutku celo visel na robu izbrisa. Na koncu je prevladalo mnenje, da za razliko od nekaterih likov zgodb, o katerih govorim, sam raje ne bom vlekel prenagljenih potez, kar je blog zaveze poslalo v dolgo, skoraj natanko leto dni trajajočo agonijo. Razpetosti med obstojem in neobstojem, v kateri sem ga pustil toliko časa, sem se šele danes odločil narediti konec, zato naj današnji vpis ne pomeni le opisa in kritične analize petindvajsetega poglavja Devteronomija, ampak naj hkrati pomeni poskus reanimacije že skoraj pobeljenega okostnjaka in izbris sramu, ki mi ga njegova belina povzroča.

Devteronomij, 25, 11-12:

Če se tepeta moška, mož in njegov brat, in se približa žena enega, da bi rešila svojega moža iz rok tistega, ki ga tepe, pa iztegne roko in ga zgrabi za sram, ji odsekaj roko; tvoje oko naj bo brez usmiljenja.

Svetopisemsko besedilo je vzeto iz Slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma (SSP). Copyright 1996,1997 Društvo Svetopisemska družba Slovenije, z dovoljenjem. Vse pravice pridržane.

Za začetek se zdi primerno, da v kratek premislek podam odlomek, ki mi je še posebej všeč, bržkone zato, ker se v njem bog končno zavzema za nekaj, kar tudi sam nadvse cenim.  Sporočilo odlomka je namreč kristalno jasno: ženska roka, ki se po nekem (resda zelo specifičnem) scenariju dotakne moškega mednožja, mora po hitrem postopku doživeti neprostovoljno ločitev od matičnega telesa. Končno en zakon, kateremu bo vzklikala vsaj (in verjetno tudi največ) polovica populacije! Pozivam namreč moškega, ki je že prejel udarec v svoje najdragocenejše, da med komentarje po pravici napiše, da ob tem krivcu ni želel najmanj odrezati roke. Verjamem, da se takšen heroj še ni rodil, zato lahko, dokler mesto za komentiranje ostaja prazno, končno ugotovim, da pred mano leži pošten in potreben zakon, povedan naravnost iz božjih ust v človeška (moška) ušesa.

Za malce resnejši zaključek pa vprašanje: kakšna skupina perverznih zafrustriranih starcev je pisala zakone, v katerih je nesrečni dotik moškega »sramu« kazniv z izgubo okončine? Kako hudo neprepričan v lastno moškost mora biti takšen pisec takšnega zakona, da takšen dotik kaznuje s tako hudo kaznijo? Kaj hudega bi lahko takšen dotik razkril? Mogoče pa je problem le v tem, da bi razkril premalo.

Okoliščine zadnjega leta so povzročile temeljit premislek o nadaljevanju življenja pričujočega bloga, ki je ob nekem trenutku celo visel na robu izbrisa. Na koncu je prevladalo mnenje, da za razliko od nekaterih likov zgodb, o katerih govorim, sam raje ne bom vlekel prenagljenih potez, kar je blog zaveze poslalo v dolgo, skoraj natanko leto dni trajajočo agonijo. Razpetosti med obstojem in neobstojem, v kateri sem ga pustil toliko časa, sem se šele danes odločil narediti konec, zato naj današnji vpis ne pomeni le opisa in kritične analize petindvajsetega poglavja Devteronomija, ampak naj hkrati pomeni poskus reanimacije že skoraj pobeljenega okostnjaka.

Devteronomij, 25, 11-12:

Če se tepeta moška, mož in njegov brat, in se približa žena enega, da bi rešila svojega moža iz rok tistega, ki ga tepe, pa iztegne roko in ga zgrabi za sram, ji odsekaj roko; tvoje oko naj bo brez usmiljenja.

Za začetek se zdi primerno, da v kratek premislek podam odlomek, ki mi je še posebej všeč, bržkone zato, ker se v njem bog končno zavzema za nekaj, kar tudi sam nadvse cenim. Sporočilo odlomka je namreč kristalno jasno: ženska roka, ki se po nekem (resda zelo specifičnem) scenariju dotakne moškega mednožja, mora po hitrem postopku doživeti neprostovoljno ločitev od matičnega telesa. Končno en zakon, kateremu bo vzklikala vsaj (in verjetno tudi največ) polovica populacije! Pozivam namreč moškega, ki je že prejel udarec v svoje najdragocenejše, da med komentarje po pravici napiše, da ob tem krivcu ni želel najmanj odrezati roke. Verjamem, da se takšen heroj še ni rodil, zato lahko, dokler mesto za komentiranje ostaja prazno, končno ugotovim, da pred mano leži pošten in potreben zakon, povedan naravnost iz božjih ust v človeška (moška) ušesa.

Za malce resnejši zaključek pa vprašanje: kakšna skupina perverznih zafrustriranih starcev je pisala zakone, v katerih je nesrečni dotik moškega »sramu« kazniv z izgubo okončine? Kako hudo neprepričan v lastno moškost mora biti takšen pisec takšnega zakona, da takšen dotik kaznuje s tako hudo kaznijo? Kaj hudega bi lahko takšen dotik razkril? Mogoče pa je problem le v tem, da bi razkril premalo.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: O Bibliji

Socialna služba

Objavil: Jan Kralj | 24.03.2010 | Brez komentarjev |

Devteronomij, 25, 5:

Če bratje bivajo skupaj in eden izmed njih umre, pa nima sina, naj se žena umrlega ne moži ven s tujcem. Njen svak naj gre k njej in si jo vzame za ženo in ji izpolni svaško dolžnost.

Vem, kaj si najverjetneje mislite. Glede na to, da zgornji odlomek zveni zelo pošteno in kot vse kaže zapoveduje izraelskemu ljudstvu, da lepo ravna s svojimi vdovami, vam nič ne zamerim, če domnevate, da me je znova popadla pretirana občutljivost na vsak detajl ter dlakocepno prečesavanje vsake besede v Bibliji, a motite se. Kajti vem tudi, da po prebranem odstavku domnevate, da je svaška dolžnosti neke vrste skrb za vdovo, ki je po smrti moža ostala na robu preživetja. No, pravzaprav gre natanko za to, le da je ta »neke« vrste skrb rahlo nenavadna.

6:

Prvorojenec, ki ga bo rodila, naj se imenuje po njegovem umrlem bratu, da se njegovo ime ne izbriše iz Izraela.

Upam, da se sedaj strinjate, da je pričujoči odlomek res vreden omembe na mojem blogu in da razumete, da mi je preprosto preveč zabaven, da smeha ob branju ne bi delil še s širnim svetom. Res, od knjige, ki je do tega odlomka kar precejšen del svojega časa vzela za prepovedovanje vsega živega, v veliki meri tudi vseh vrst spolnih praks, od knjige, ki malodane prepove spolnost med zakoncema, česa takšnega res ni bilo pričakovati.  Kljub temu je odlomek povsem nedvoumen. Bratu ravnokar umrlega (zlobni jeziki bi rekli še ne povsem hladnega) Izraelca zapoveduje, ukazuje, da mora ženi umrlega zaploditi otroka, ki bo nosil ime umrlega. Seveda je tu implicitna zahteva še strožja: v imenu svojega brata mora zaploditi dečka, kar potrjuje tako moški spol (»prvorojenec«), ki je uporabljen tudi v originalnem besedilu, kot tudi dejstvo, da bo le pravi otrok, ne pa deklica, lahko ime nosil naprej. Sprašujem se, kaj torej pomeni, če bogaboječi Jud svojemu bratu v prvem poskusu zaplodi le deklico. Mora (mogoče je bolj primeren glagol »sme«) poskusiti še enkrat?

7-9:

Če pa mož ne mara vzeti svakinje, naj gre svakinja k mestnim vratom k starešinam in reče: »Moj svak noče ohraniti imena svojega brata v Izraelu, noče mi izpolniti svaške dolžnosti.« 8 Starešine njegovega mesta naj ga pokličejo in mu prigovarjajo. Če vztraja in reče: »Ne maram je vzeti,« 9 naj njegova svakinja stopi k njemu pred očmi starešin, mu sezuje sandalo in mu pljune v obraz. Potem naj spregovori in reče: »Tako naj se stori možu, ki noče zidati hiše svojemu bratu.«

Svetopisemsko besedilo je vzeto iz Slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma (SSP). Copyright 1996,1997 Društvo Svetopisemska družba Slovenije, z dovoljenjem. Vse pravice pridržane.

Vidimo tudi, da zgornja zapoved ni prav nikakršno dovoljenje. Je zapoved, nekaj, česar kršitev je vredno vsega zaničevanja, celo tako hudega, kot je pljunek ženske. Res, ni hujše sramote kot ta, da si kak mož ne drzne spati s svojo svakinjo, a kaj mislite, ga taka sramota doleti tudi, če je po pomoti zaplodil deklico? Ga mogoče čaka še hujša kazen zaradi zlonamerne sabotaže?

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: O Bibliji

Spregledani nauki

Objavil: Jan Kralj | 21.03.2010 | Brez komentarjev |

Devteronomij, 24, 16:

Očetje naj ne bodo usmrčeni zaradi sinov in sinovi ne zaradi očetov: vsak naj bo usmrčen za svoj greh.

Svetopisemsko besedilo je vzeto iz Slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma (SSP). Copyright 1996,1997 Društvo Svetopisemska družba Slovenije, z dovoljenjem. Vse pravice pridržane.

Z veseljem današnji vnos začnem v drugačnem tonu kot večino ostalih, saj o zgornjem odlomku ne najdem drugega kot pohvalnih besed. Ne samo to, da se povsem ujema s človeškim dojemanjem pravičnosti, drznem si celo reci, da je pričujoči odlomek v popolnem soglasju z modernimi pravnimi načeli, ki nas učijo individualne odgovornosti za zločine. Ne gre povsem oporekati tudi argumentom, da je ravno ta del Devteronomija verjetno močno vplival na tiste velikane zgodovine pred dobrima dvema stoletjema, ki so moderno pravo prvič uveljavili v praksi.

Žalosten danes torej ni pričujoči odlomek Stare zaveze, ampak dejstvo, da se Biblija z njim ne strinja tako popolnoma kot moderna morala. O čem le govorim, se vprašate? Kje naj začnem, se vprašam sam.

V samem začetku mita o stvarjenju sta naša praprednika, Adam in Eva, storila hud greh, ker sta želela spoznanje, znanje in zavedanje dobrega in slabega, greh, za katerega v potu lastnega obraza še danes plačuje vsak zemljan. Če pustimo ob strani dejstvo, da je torej izvirni greh pravzaprav želja po človečnosti, vseeno ostane sam koncept izvirnega greha, greha nekega našega prednika izpred dobrih 7000 let, greha, ki je tako hud, da ga morajo plačevati še vsi sinovi izvirnega grešnika. Pravite, da naša kazen ni smrt in se zato ne dotika zgornjega odlomka? Potem se žal motite, saj je ravno Adamov greh razlog za človeško umrljivost in torej razlog za vsako smrt od stvarjenja naprej.

V odlomku Sladko vince piti je napisan poglavitni razlog za izraelsko pravico iztrebiti ljudstvo Kanaana. Kanaanci so sicer bili pogansko ljudstvo, ki ni spoštovalo Božjih zakonov, a ker jih niso niti poznali, jim pravični Bog tega po pričakovanju ne šteje v greh. Razlog za Kanaansko zavrženost je starejši. Kanaanci so prekleti že od časov, ko je njihovega pra-očeta Kanaana v božjem imenu preklel Noe. Vsak Kanaanec, ki z božjim blagoslovom pade pod Izraelskim mečem, je kaznovan za prastari greh njihovega že davno mrtvega očeta.

Preden so Izraelci odšli iz Egipta, je Bog udaril Egipčane z hudimi nadlogami, med katerimi je bila zadnja najhujša. To je bila smrt vseh prvorojencev vsakega očeta v celotnem Egiptu. Kazen najmogočnejšemu človeku na zemlji, faraonu, so torej plačali najbolj nedolžni, in če se z dejstvom, da so bili krivi egipčanski moški, mogoče še lahko strinjam, mi za smrt prvorojencev ostane samo nič kaj prijetna razlaga. Prvorojenci, ne dolžni ne krivi, so umrli za grehe svojih očetov in njihovega gospodarja.

Še bi lahko našteval, in še več odlomkov, ki bodo današnjemu direktno nasprotovali, bo prišlo, a za to bo čas, ko pridejo na vrsto. Naj zaključim samo s pozivom, da se Biblija posodobi in obdrži le dele, v skladu z resnično moralo, čeprav se zavedam, da po takšnem rezanju kaj dosti več od današnjega odlomka v njej ne bo ostalo.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: O Bibliji

Ostra šiba

Objavil: Jan Kralj | 9.03.2010 | Brez komentarjev |

Devteronomij, 21: 18-21:

Če ima kdo trmoglavega in upornega sina, ki ne posluša ne očetovega ne materinega glasu in ju ne uboga, čeprav ga strahujeta, naj ga oče in mati primeta in peljeta k mestnim starešinam, k vratom njegovega kraja. Rečeta naj starešinam njegovega mesta: »Ta najin sin je trmoglav in uporen, ne posluša najinega glasu, požrešen je in pijanec.« Potem naj ga vsi možje njegovega mesta posujejo s kamenjem, da umre. Tako odpravi zlo iz svoje srede! Ves Izrael naj to sliši in se boji.

Svetopisemsko besedilo je vzeto iz Slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma (SSP). Copyright 1996,1997 Društvo Svetopisemska družba Slovenije, z dovoljenjem. Vse pravice pridržane.

Naj svoje misli izpovem kar na začetku. Današnji odlomek me straši veliko bolj od vseh dosedanjih, kar glede na njegovo vsebino in dejstvo, da svojih staršev včasih, če me še tako strašujeta, ne ubogam, ne bi smelo presenetiti.

Ta odstavek bi nadvse rad začel s stavkom »Šalo na stran,« a ob branju izvornega odstavka iz Biblije se to zdi manj kot primerno.  Da knjiga, ki je uradno utelešenje besed velikega stvarnika ali vsaj njegovega sla, Mojzesa, poleg velikih prepovedi »Ne ubijaj«, »Ne kradi« in podobno, zapoveduje tudi to, da otroci morajo biti poslušni svojim staršem, je milo rečeno smešno. Manj smešno, bolj zanimivo, je prebrati kazen, ki je za neposlušnost zaukazana. Naj samo spomnim, da še kar beremo isto knjigo, ki je o izvenzakonskem razmerju ter o homoseksualnosti govorila kot o gnusobi in ju torej samo posredno označila kot greha, vredna smrti. Samo posredno, saj očitno v svoji gnusnosti in nemoralnosti nista niti blizu grehu otroške neposlušnosti. Ta je, za razliko od prejšnjih dveh, namreč direktno kaznovan z najhujšo kaznijo, s »posuvanjem s kamenjem«.

V državi, kjer smo na robu tega, da z zakonikom prepovemo vsakršno fizično kaznovanje otrok in kjer že sedaj velja, da je največ, kar otroku pritiče, ena ali dve vzgojni po zadnji plati, imamo torej veliko religijo, ki se do danes ni oddaljila od tekstov, ki za naše najmlajše zapovedujejo smrt s kamenjanjem pri mestnih vratih. Veseli smo torej lahko, da smo že stoletja daleč od srednjega veka. Ne zato, ker ob tem upam, da se bomo kmalu otresli tudi srednjeveških prepričanj, ampak le ker so moderni urbanisti na srečo opustili stare mestne konstrukcije, tako da ob pomanjkanju mestnih vrat tudi kamenjanje ob njih ne pride v poštev.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: O Bibliji

Spomin

Objavil: Jan Kralj | 3.03.2010 | Brez komentarjev |

Devteronomij, 9, 23-25:

In ko vas je GOSPOD poslal iz Kadeš Barnée in rekel: “Pojdite in vzemite v last deželo, ki vam jo dajem!« ste se uprli ukazu GOSPODA, svojega Boga, in mu niste zaupali in ne poslušali njegovega glasu. Uporni ste bili nasproti GOSPODU vse od dneva, ko sem vas spoznal.”

Vrgel sem se torej pred GOSPODA in ležal na tleh štirideset dni in štirideset noči, kajti GOSPOD je rekel, da vas bo pokončal.

Luknjav kot le kaj je verjetno dober prvi opis človeškega kolektivnega spomina, zato ni presenetljivo, da se ga je tekom človeške zgodovine privoščilo že kar nekaj posameznikov. Od Hitlerja, ki je »dopolnil« nemški zgodovinski spomin z zločini, ki so jih zagrešili Judi, preko nam bližjega nekdanjega diktatorja Miloševiča, ki je naše južne sosede spominjal na ogromne dežele, ki jih nikoli niso resnično držali, pa vse do modernih političnih elit, ki so v Iraku videla raznovrstna orožja, dosežki naše lokalne politične srenje kar nekako zbledijo.

Nobeden od naštetih pa se po sami starosti ne more niti približno primerjati z dosežki našega starega znanca Mojzesa. Ta v pričujočem odlomku svoje ljudstvo spominja na že minule čase, ko je ljudstvo močno grešilo proti Bogu. Ker se je, plašno in človeško kljub božji pomoči, ustrašilo hude premoči sovražne vojske, se (čeravno je njihov bog le nekaj mesecev prej potopil celotno egiptovsko vojsko) ni želelo spustiti v boj, iz katerega ni videlo drugega izhoda kot na konici sovražnega meča. Po tem hudem grehu se je Bog razsrdil nad svojim ljudstvom, in kdo ve, kaj bi z njim storil, če bi ne bilo požrtvovalne geste človekoljubnega Mojzesa, ki se je za štirideset dni in noči vrgel stvarniku pod noge. Le  z veliko mero diplomacije, o kateri smo že razpravljali, je Mojzes preprečil hudo kazen nad svojim ljudstvom in le mislimo si lahko muke, ki bi jih Izraelci trpeli, če bi jih Bog denimo za štirideset let poslal bloditi po puščavi…

Numeri, 32, 8-11:

Tako so delali vaši očetje, ko sem jih poslal iz Kadeš Barnée ogledovat deželo. Prišli so do Eškólske doline in si ogledali deželo, a so odvrnili srce Izraelovih sinov, da niso hoteli iti v deželo, ki jim jo je dal GOSPOD. In tisti dan se je vnela GOSPODOVA jeza; prisegel je in rekel: “Možje, ki so odšli iz Egipta – dvajsetletni in starejši –, nikoli ne bodo videli zemlje, ki sem jo s prisego obljubil Abrahamu, Izaku in Jakobu, ker se me niso zvesto držali…”

Svetopisemsko besedilo je vzeto iz Slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma (SSP). Copyright 1996,1997 Društvo Svetopisemska družba Slovenije, z dovoljenjem. Vse pravice pridržane.

Iskreno upam, da nisem edini, ki v odlomku vidim hudo nasprotje z Mojzesovo originalno interpretacijo zgodovinskih dogodkov. V starejšem zapisu namreč ni ne duha ne sluha o kakšni Mojzesovi požrtvovalnosti, kot vidimo, morajo za greh ljudje plačati kar sami in to ravno z že prej omenjeno kaznijo. Nisem na mestu, da Mojzesa takoj okličem za lažnivca, saj človeška domišljija res lahko dela čudeže, in priznam mu, da je v svoji zgodbi vsaj ohranil dve ključni točki: to, da so za vse skupaj krivi Izraelci in številko štirideset.

Vseeno pa ne gre zanikati, da je najlažje vladati ljudstvu, ki se boji, in ljudstvu, ki je hvaležno. Treba ga je samo spomniti, za kaj je hvaležno.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: O Bibliji

Aneks k zapovedi

Objavil: Jan Kralj | 6.02.2010 | Brez komentarjev |

Devteronomij, 2, 30-34:

Toda hešbónski kralj Sihón nam ni hotel dovoliti, da bi šli čez njegovo ozemlje; kajti GOSPOD je zakrknil njegovega duha in naredil njegovo srce trdovratno, da bi ti ga dal v roke, kakor je zdaj. In GOSPOD mi je rekel: »Glej, začel sem ti izročati Sihóna in njegovo deželo, začni osvajati, da dobiš v last njegovo deželo!« Sihón nam je z vsem ljudstvom prišel nasproti, da bi se bojeval pri Jahcu. In GOSPOD, naš Bog, nam ga je izročil in pobili smo njega, njegove sinove in vse njegovo ljudstvo. Takrat smo zavzeli vsa njegova mesta in z zakletvijo pokončali vsako mesto: moške, ženske in otroke; nikogar nismo pustili živega.

Zgodba o izraelskem zavzetju in uničenju Sihonovega kraljestva se dotika dveh drugih delov Biblije, med katerima je bil eden že obdelan v poglavju Zakrknjena nadloga, drugi pa je tako ali tako mogoče najbolj znamenit del celotne knjige.

Ko so Izraelci odhajali iz Egipta, se lahko še spomnimo, da jim egipčanski faraon tega ni dovolil. Če resnično pobrskamo po spominu, se lahko tudi spomnimo, da jim tega ni dovolil zato, ker mu je Bog zakrknil srce. Še globlje brskanje nas spomni, da je Bog to storil, da bi pokazal svojo veliko moč, in verjetno je odveč praviti, da mu je to tudi uspelo. Današnji odlomek nam priča, da mu podvig ni le uspel, ampak mu je uporabljena metoda celo tako prirasla k srcu, da se je je kar moral poslužiti še enkrat, tokrat v še večjem obsegu. Če so bili žrtve božjega igračkanja v Eksodusu »samo« faraonovi vojaki in ekipčanski prvorojenci, je tokrat posledica zakrknjenega srca kralja Sihona precej bolj obsežna. Kazen, ki jo Sihon plača, ker mu je Bog zakrknil srce, je tokrat popolno uničenje celotnega kraljestva in neusmiljena eksekucija vseh njegovih podložnikov. Kako boleče absurdno je narod kaznovati za dejanje njegovega kralja in kako še bolj v nebo vpijoče nesmiselno to postane, če upoštevamo da je ta kralj ravnal pod direktnim vplivom samega boga, (kako prikladno je biti sodnik, porota in še glavni lutkar) mi res ni treba poudarjati. Zato na tem mestu v spomin rajši prikličem odlomek, ki pride na vrsto samo dve poglavji za zgoraj citiranim, odlomek, ki ga verjetno poznamo prav vsi:

Devteronomij, 5, 17:

Ne ubijaj!

Svetopisemsko besedilo je vzeto iz Slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma (SSP). Copyright 1996,1997 Društvo Svetopisemska družba Slovenije, z dovoljenjem. Vse pravice pridržane.

Seveda ne želim reci, da si oba odlomka Biblije kakorkoli nasprotujeta, četudi na prvi pogled res nimamo druge razlage. Pogledati moramo izven okvirjev in se zavedati, da je bilo deset zapovedi napisanih precej pred dogodki s kraljem Sihonom, in da je ta dogodek preprosto razširil pomen zapovedi, saj je povsem očitno, da od boga zapovedana sveta vojna in z njo povezano prelivanje krvi ni greh, torej se (skrito) ta zapoved pravzaprav glasi “ne ubijaj brez razloga”.

Tisti med bralci, ki so brali Orwellovo satirično mojstrovino Prašičja farma, so se ob zadnjem stavku mogoče že namuznili, vsem ostalim pa kratka obnova:

Ko so živali na živalski farmi (metafora za rusko ljudstvo) pod vodjem prašičev (partije) izvedle revolucijo in izgnale ljudi (kapitaliste), so na skedenj napisale svojih 10 živalskih zapovedi, med katerimi je bila tudi »Nobena žival ne sme ubiti druge živali«. Mesece kasneje se je glavni prašič Napoleon (Stalin) zbal za svojo oblast in bil primoran odstraniti del svojih poprejšnjih zaveznikov. Seveda je svoje umore uspešno utemeljil ostalim živalim, a te so se vseeno bežno spomnile skedenjskih zapovedi, zato so odšle do skednja, da bi preverile, ali jih je Napoleon slučajno kršil. Potolažilo jih je dejstvo, da Napoleonovi umori niso bili kršitev zapovedi, saj je na slednji pisalo:

»Nobena žival naj ne ubije druge živali brez razloga.«

(Vsaka podobnost med karikaturo skrajno levega režima ter 3 tisočletja stare klerikalne oligarhije je zgolj naključna)

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: O Bibliji

Pravica misliti “gnusoba”

Objavil: Jan Kralj | 2.02.2010 | Brez komentarjev |

Papež napada britansko toleranco do gejev

Jako napredni in sila demokratični se lahko danes počutimo Slovenci, saj se naša demokratična skupnost sooča z natanko isto dilemo kot tista v Veliki Britaniji, kraljestvu, katerega demokracija ima zametke v daljnem srednjem veku!

Tema, nadvse kontroverzna in povečini še vedno odprta, se tiče pravic homoseksualcev, predvsem njihovih pravic do posvojitve otrok, nad katero se verski krogi povečini ne navdušujejo. Tako je tudi v Veliki Britaniji, kjer so očitno po petstoletnem razkolu škofje “lokalne” Church of England (Anglikanske cerkve) končno našli skupni jezik z njihovim delodajalcem izpred davnih dni, papežem. Ta jih je pred obiskom v Angliji tudi javno podprl in ob tem označil nov Britanski zakon o pravicah homoseksualcev za slab in krivičen do verske svobode ter za rušilen za naravni zakon, ob tem pa meni, po daljšem premoru, dal vnovično motivacijo za oživitev bloga.

Naj začnem pri tem, kar sicer pri izjavah gospoda Ratzingerja mogoče ni najbolj pomembno, je pa vseeno zanimivo. Dejstvo je namreč, da je sprejetje zakona v Veliki Britaniji predvsem zadeva Velike Britanije, samostojne in suverene države z lastno zakonodajno oblastjo. Prav tako je, malce večkrat spregledano, dejstvo, da je papež ne le moralna avtoriteta dvomilijardnega verstva ampak tudi poglavar majhne, a izjemno vplivne države, zato je hočeš nočeš njegov obisk v Angliji ne le verski, ampak tudi državniški in so takšne tudi njegove izjave. Strinjam se sicer, da gospod Ratzinger ni običajen državnik, a ker je kljub temu državnik, se hkrati sprašujem, kakšen bi bil slovenski odziv, če bi denimo predsednik ZDA (ali Irana) na obisku v Sloveniji pričel krcati našo zakonodajo kot nenaravno.

Pa pustimo debato o tem, ali si papež kot državnik jemlje preveč pravic, rajši ob strani in poglejmo njegovo izjavo. V njej pravi, da je zakon, ki omejuje diskriminacijo istospolno usmerjenih, krivičen in da krši temeljno pravico do veroizpovedi, in s to izjavo se popolnoma strinjam.

Levitik, 20, 13:

Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju.

Svetopisemsko besedilo je vzeto iz Slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma (SSP). Copyright 1996,1997 Društvo Svetopisemska družba Slovenije, z dovoljenjem. Vse pravice pridržane.

Strinjam se, da je siljenje ljudi, ki imajo v svoji sveti knjigi napisane zgornje besede, kršenje njihove pravice do veroizpovedi, a naj tu hkrati še poudarim eno dejstvo, ki se pri navajanju človekovih pravic dostikrat pozabi, in to je njihova hierarhična urejenost. Ljudje imamo, denimo, pravico do življenja in pravico do veroizpovedi. Ti dve lahko zelo hitro prideta v direktno neskladje, saj imam sam vso pravico, da verujem, da mi je bilokateri bog ukazal atentat na, da ne bom preveč političen, rektorja Univerze v Ljubljani. Verjetno se boste na tem mestu vsi strinjali, da spoštovanega rektorja ne smem oropati pravice do življenja, kar vodi do preprostega zaključka. Pravica do življenja je (v Evropi) absolutno nedotakljiva in s tem nesporno temeljna človekova pravica, bolj temeljna od pravice do veroizpovedi, (ta zagotavlja, da vsak lahko veruje, da je homoseksualnost gnusoba, ne pa tudi, da lahko glede nje uboga Sveto pismo). Ker je takšna tudi pravica do enakosti pred zakonom, je očitno, da je papežev argument sicer pravilen, a hkrati brezpredmeten.

Resnično upam, da se bo iz debate, ki se je razvnela v Angliji, izcimilo tudi kaj koristnega. Nadvse bi bil vesel, če bi stran, ki nasprotuje gejevskim in lezbičnim posvojitvam, postregla s strokovnimi študijami o tem, da je odraščanje v istospolni družini za otroka lahko škodljivo. Ne glede na izid te študije bi je bil nadvse vesel, saj bi pomenila korak v pravo smer pri reševanju problemov in korak stran mlatenja prazne slame. Dokler bo ta stran zahtevala svojo pravico, da krši pravice drugih do enake obravnave, pa si želim, da bi bila rajši spoštljivo tiho.

Opomba:

Ne vem, ali podpiram istospolne družine ali sem proti njim. Preprosto nasprotujem dejstvu, da se družino alkoholikov zavrne, ker obstaja na stotine študij, ki dokazujejo njihov slab vpliv na otroka, medtem ko se istospolno družino zavrne na podlagi povsem nestrokovne in že zdavnaj zastarele zbirke mitov.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Aktualno

« Novejši zapisiStarejši zapisi »

Kategorije